Filmski kotiček, 21. januar 2015 ― V programskem sklopu World Cinema je letos zbranih 12 filmov iz 11 držav. Začeli bomo v francosko govorečem delu Kanade, z dramo Chorus, ki je poleg selektorjev v Park Cityju prepričala tudi ocenjevalce bližajočega se Berlinskega festivala.  Film Françoisa Delisleja je zgodba o bivšim zakoncema, ki se po desetih letih znova srečata, ko ju obvestijo, da so našli ostanke njunega dolgo pogrešanega sina. Iz Italije prihaja Cloro, pripoved o 17-letnici, ki rada plava in se želi profesionalno ukvarjati s plavanjem. A nato se nekaj zgodi in družina se nepričakovano preseli na podeželje. Punca naenkrat mora skrbeti za bolnega očeta in mlajšega brata, njene sanje pa so oddaljene bolj kot kdajkoli. Glassland je irska drama, ki spremlja tegobe mladega dublinskega taksista, ki se zaradi težke družinske situacija poda v kriminalno podzemlje. Homesick je novi film norveške režiserke Anne Sewitsky, ki je na Sundancu pred petimi leti prejela nagrado žirije za svoj Happy Happy . Njen tretji celovečerec je še ena zgodba o družinski disfunkciji, glavna nosilca disfunkcije pa sta 27- letna Charlotte in njen 35-letni brat Henrik. Partisan je celovečerni prvenec avstralskega režiserja Ariela Kleimana, ki je s svojim kratkim filmom Deeper Than Yesterday pobral cel kup nagrad na uglednih lokacijah (Cannes, Karlovy Vary in tudi Park City). Eden glavnih adutov filma je vsekakor Vincent Cassel v vlogi karizmatičnega vodje od ostanka sveta izolirane skupnosti,  v kateri otroke usposabljajo za izvajanje zelo nevarnih nalog. Iz Izraela prihaja Princess, zgodba o 12-letni deklici Adar, ki živi s svojo deloholično mamo in brezposelnim mladim očimom. Ko mame ni doma si punca in očim krajšajo čas s čudnimi igricam. V Južni Ameriki otroke bolje stoječih družin pogosto vzgajajo varuške in hišne pomočnice, zato južnoameriški filmi dokaj pogosto tematizirajo razmerja med družinskimi člani in služkinjo. Izjema ni niti Brazilija, od koder prihaja drama The Second Mother , ki jo podpisuje uveljavljena

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar 2015 ― Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca. Kot je Kant izdal Prolegomeno, v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma. Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri. vir slike: brightbooks.co.uk In vseeno je občutek sveta, ki je na delu v Ljubi moj sputnik, zelo podoben tistemu v Kroniki ptiča navijalca. Izginotje ljubljene osebe in iskanje načina, kako jo najti, kje je, zakaj je ni več in kakšne posledice to prinaša s seboj, vse to smo lahko že brali. Na precej bolj kompleksen način se je tega lotil v Kroniki. Ljubi moj sputnik je predvsem mnogo krajše delo. V njem beremo o življenju v Tokiu, predvsem o življenju, kot ga vidi pripovedovalec zgodbe. Ta nikakor ni tako eksistencialno nedorečen in neprilagojen, kot bi lahko trdili za tistega v Kroniki ptiča navijalca, temveč gre za dobro situiranega mladega profesorja, ki se - navkljub temačni nevednosti, za katero vemo le mi, ki nam pripoveduje svoje misli – v knjigi zdi kot eden redkih trenutkov, v katerih prepoznamo racionalnost. Tisto nekaj, na kar se opira neznano v knjigi, da dobi svoje logično mesto. In beremo o Sumire, hčeri znanega zobozdravnika in pisateljici, ki se to trudi šele postati. Sumire je velika ljubezen našega pripovedoval

Filmski kotiček, 20. januar 2015 ― Slovenski naslov: Igra ImitacijeDržava: VB, ZDALeto: 2014Žanri: Biografija, Drama, Triler Dolžina: 114', Imdb Režija: Morten TyldumScenarij: Graham Moore, Andrew Hodges (knjiga)Igrajo: Benedict Cumberbatch, Keira Knightley, Matthew Goode, Mark Strong, Rory Kinnear, Charles Dance, Allen Leech, Matthew Beard Igra Imitacije je nedvomno eden izmed najbolj vročih naslovov ta hip. Produkcijska hiša bratov Weinstein je plačala 7 milijonov $ za pridobitev distribucijskih pravic na področju ZDA, kar je najvišji znesek kdajkoli plačan za kakšen izmed evropskih filmov. Po objavi nominacij za zlate kipce in osmih nominacijah je bolj ko ne jasno, da bo film igral pomembno vlogo tudi na podelitvi oskarjev 22. februarja. V osnovi gre za ameriško-angleško produkcijo, s katero ustvarjalci predstavljajo malo znano zgodbo Alana Turinga, genialnega angleškega matematika, ki ga je britanska vlada skupaj s še nekaterimi bistrimi glavami najela, da poskuša razvozlati skrivnosti nemškega šifrirnega stroja Enigma. Film je posnet po prirejenem scenariju Grahama Moora, ki je za izhodišče izbral knjižno predlogo Alan Turing: The Enigma, britanskega matematika in znanega gejevskega aktivista Andrewa Hodgesa.  Zgodba je podana nelinearno in se osredotoča na tri pomembna življenjska obdobja v življenju Alana Turinga. Največ prostora je kakopak namenjeno obdobju med drugo svetovno vojno, v katerem je Turing s skupino sodelavcev delal na razbitju kompleksnega kodnega sistema nacistične kodirne naprave. Nekaj prostora je namenjeno tudi Turingovem odraščanju in letom v šolskih klopeh, ter njegovem povojnem življenju in neprijetnih dogodkih, ki so nedvomno igrali pomembno vlogo pri njegovem samomoru, leta 1954. Turing se je tako kot večina napredno mislečih čudovitih umov svojega časa soočal s številnimi ovirami pri uresničitvi svojih velikih idej: nezadostna podpora, nerazumevanje in oviranje dela, so nekatere izmed tipičnih preprek, s katerimi so se srečevali skoraj vsi vizionarji. Največji del